Zgodbica, pač ena.
Štirinajst škatlic
Žak je bil z mamico pri zdravniku. Kašljal je in imel vročino in bil je tako utrujen, kot da bi ves dan gnal kolo.
Prijazna zdravnica v zaščitni obleki, podobni vesoljski, mu je iz nosu vzela bris. Ni bilo prijetno, a se je dobro držal.
»Tako, Žak junak, rezultat bomo sporočili mamici na telefon« je zaključila zdravnica.
Zvečer je mamici res zacingljal mobitel. Prebrala je sporočilo in zaskrbljena zavzdihnila: »Šment, Žak ima korono!«
»Izolacija?« je vprašal očka.
»Izolacija« je odgovorila mamica.
»In karantena?«
»In karantena.«
Žak je bil nestrpen: »Mi bo že kdo razložil, kaj vse to pomeni?«
»Da si zbolel za virusom Covid-19, ki zelo rad skače med ljudmi. Da ga ne bi prenesel še na koga, boš moral biti štirinajst dni v izolaciji. V bolnico ne bo treba, če ne bo huje, boš pa moral biti v svoji sobi. Zdravnica bo vsak dan preverila, kako si« se je potrudila mamica.
»Midva pa štirinajst dni ne bova smela v službo, ker ga morda tudi imava, in bova doma v karanteni« je dodal očka.
»Vidva ne bosta smela v mojo sobo?« je plaho vprašal Žak.
»Ne bi se smeli družiti« je odkimala mamica in pogledala očka.
Žaku je po licu spolzela solzica.
»Niti zvečer? Nobene pravljice?« je moledoval Žak.
»Oh, brez pravljice pa že ne boš! Tako na glas ti jo bom bral, da jo boš slišal skozi vrata!« ga je tolažil očka.
Žak se je naslednje dni dobro počutil in vročina je popustila. Zlagal je kocke, vadil branje in že sedemkrat narisal virus, kolikor je mogel strašnega; z rogovi, repom, izbuljenimi očmi, bruhajočega ogenj …
Četrti dan je nenadoma nekaj priletelo v balkonska vrata. Žak je kar odskočil. Majhna oranžna stvarca se je odkotalila za ogromen lonec z mamino palmo.
Za loncem je našel še tri oranžne škatlice iz čokoladnih jajčk. Pobral je eno in jo odprl. V njej je bil bombon. In listek, na katerem je pisalo: en bombon na dan odžene virus stran. Spodaj se je smejal smeško. V drugi škatlici je bil stlačen papirnat robček, ves posut s peskom, in z napisom: s tem naj si virus obriše nos. Smeško je grdo gledal. V tretji škatlici je ropotal kamenček, na listku je bil pa nasvet: naj virus sede na kamen, ko je tako nesramen. Žaku so z listka mahali trije smeškoti. V četrti škatlici, ki jo je Žak videl prileteti danes, sta bili čokoladka in vrvica. Na listku je bil narisan virus, ki je ves prevezan z vrvico ležal na trebuhu, krilil z rokami in cepetal z nogami. Pod risbico je pisalo: pogrešamo te, A, M, T, T, D, Ž, E, G, G, G. Čisto ob robu je bila še ena čisto drobcena črka, ki je ni mogel prebrati.
Žaku je bilo toplo pri srcu. Listek je prilepil na omarico ob postelji in vsak večer zaželel lahko noč Anji, Marku, Teji, Tomažu, Denisu, Žigi, Eli, Gaji, Gašperju in Galu. Za vsak slučaj pa še vsem drugim prijateljem, kajti tista črka, ki je ni mogel prebrati, bi lahko bila katerakoli.
Žak je še vseh deset dni dobival škatlice. Nikoli ni videl, kdo jih meče. A ti dnevi so minevali veliko hitreje, kot prvi trije, ko še ni vedel, da prijatelji vsak dan mislijo nanj.