JSKD - otroško ali mladinsko dramsko besedilo

Na razpis LITERARNEGA NATEČAJA ZA NAJBOLJŠE OTROŠKO ALI MLADINSKO DRAMSKO BESEDILO, objavljenega 2. aprila 2020, je do zaključka prijav, 30. septembra, prispelo 53 dramskih besedil. Vsa besedila je pregledala strokovna žirija v sestavi Tjaša Črnigoj, gledališka režiserka, Kim Komljanec, dramatičarka in Ana Perne, dramaturginja. Za objavo je uredništvu revije Mentor predlagala osem besedil, med njimi tudi mojega.

šifra avtorja: Sermo

SOD

enodejanka

Osebe:

Aljaž,

Luka,

gospa Francka,

gospod Matija,

Katarina,

Špela,

Urša,

Žiga,

Alja,

gospod Emil

Scena

Mrači se. Hišno dvorišče ob vaški poti in ugasnjeni obcestni svetilki, pod svetilko je klop. Na dvorišču stoji velik lesen sod z vrati in oknom. Na tleh so: vrtna cev za zalivanje, krtače, čopiči, pločevinka z ostankom barve in lestev.

Ob sodu se pogovarjata Aljaž in Luka, poletno počitniško oblečena.

1. dejanje

Luka: »Te tri dni sem pa delal kot še nikoli! Vse me boli in prvič imam žulj na rokah, poglej!«

Aljaž: »Ne jokcaj, ti si drgnil sod z zunanje strani in ti je veter sproti odnašal prah! Meni je pa notri skoraj nos zabasalo, v vseh luknjah imam prah, še slišim slabše!«

Luka: »A zato je bilo zjutraj toliko prahu v straniščni školjki?«

Aljaž: »Ti se kar smej. Na, tole ti je mama pripravila za žulj namazat.« Iz žepa izvleče majhno stekleničko in jo poda Luki.

Luka: »Kaj je to? Je teta Pehta hodila tod okoli?»

Aljaž: »S tem si jaz vedno namažem praske, super pomaga, boš videl, kar zapojem od olajšanja.«

Luka vzame in odpre stekleničko ter si kane tekočino na žulj.

Luka: »Aj aj aj aj, pečeee!«

Aljaž: »No, prav to tudi jaz zapojem.«

Luka: »Ooo, ti … Koliko časa bo peklo?«

Aljaž: »Nekaj dni, včasih ves teden.«

Luka: »Nehaj, saj ne misliš resno?«

Aljaž: »Resno, resno, včasih se kar malo pokadi iz rane.«

Luka: »Nikoli več ne pridem k tebi na počitnice!«

Pride gospa Francka.

Gospa Francka: »Ooo, vidva sta pa kar hiško naredila iz soda! Pridna, pridna! Nikoli si ne bi mislila, da iz razpadajočega soda lahko nastane taka lepa igrača.«

Aljaž: »Je lep, kajne? Tri dni sva drgnila umazanijo z njega, potem je pa še oče pomagal. En kovinski obroč je moral popraviti. Sama sreča, da sva vas prosila zanj, preden je gospod Matija podrl vašo kočo. Če bi še tiste kamnite stene zrušil nanj, pa res ne bi bil za nič več uporaben.«

Gospa Francka: »Matija je pravi mojster! Kako previdno in natančno ga je zgrabil s tistimi velikimi železnimi čeljustmi! Tako pazljivo ga je prenesel sem kot kakšna mati dojenčka! Sem vesela, da sod ni šel v nič. Veš, da je v njem že moj dedek hranil vino? Hrastovi sodi res dolgo zdržijo. Kaj pa ti kriviš roko, je kaj narobe?«

Aljaž: »Z mamino arniko se je namazal po žulju, zdaj pa cvili, kot da mu je roko odtrgalo. Občutljiva mestna dušica pač.«

Gospa Francka: »Saj bo takoj minilo, malo lezi na tiste blazine, ki sta jih navlekla v sod, in počakaj, da se posuši. Je že prav, da se žulj razkuži.«

Luka: »Saj ne bo zares ves teden peklo? Tako dolgo že ne bom ležal tu.«

Gospa Francka: »Ves teden! Daj, no, daj! Čez nekaj minut bo že dobro. Tačas pa tale jabolka pojejta« smeje odide.

Luka zleze v sod, Aljaž pa za njim.

Aljaž: »Veš, da bi midva lahko tudi ponoči tu spala? Nič nama ne bi manjkalo.«

Luka: »O, pa ja! Pa še kako bi manjkalo! Vsaj televizija, če že WI-FI ne seže sem.«

Aljaž: »Samo kakšno svetilko bi potrebovala, drugega nič.«

Luka: »Kaj pa, če bi ponoči deževalo? Vidiš, koliko špranj je, vsa mokra bi bila!«

Aljaž: »Tiho, tiho, nekdo gre!« Za seboj naglo zapre vratca.

Gospod Matija na povodcu pripelje psa. Za sodom postojita.

Gospod Matija: »Glej, glej, Fido, za tole bi se pa še enkrat potrudil. Sem moral kar precej manevrirati, da sem jima izpod tistih ruševin dobil tale sod. Kakšen neroden bagerist bi ga samo polomil.«

Izza soda se zasliši lajež, izpod soda pa priteče lužica.

Gospod Matija: »Fido, ti nesnaga, pa jima ga ja nisi polulal!«

Spet se zasliši lajež.

Gospod Matija zmajuje z glavo in sede na klop.

Gospod Matija: »Pa tako lepo sta ga pobarvala, še vrata ima! Ej, Fido, Fido, ti vedno kaj ušpičiš, nikoli nisem dovolj previden s tabo! Se spomnim, ko si lani z vrvice mimogrede potegnil modrc gospe Francke! No, ja, zataknil se ti je za rep, saj vem. Preden sem ti ga uspel sneti, si že vsega potacal in strgal. In kako naj bi ji takega obesil nazaj? In še huje; kako sem šel, zakrknjen samec, v trgovino po drugega!

»Dober dan, imate modrce?«

»Seveda, gospod. Kakšnega pa potrebujete?« me je mladenka takoj spravila v zadrego.

»Saj ge ne potrebujem jaz!« sem jo debelo pogledal.

»Razumem, razumem« se je smejala. »Kakšnega torej potrebuje vaša žena?«

»Jaz nisem poročen, gospodična« sem bleknil, trap, kot da jo to zanima. Potem je šele dobila veselje.

»Aaa, torej ljubica?« se je prav skrivnostno namuznila.

»Ne, soseda pač, saj ni pomembno« sem se zapletal.

»Dobro, dobro, kakor rečete. Kakšno številko nedrčka pa nosi ta gospa?« me je še naprej mučila.

»Kako pa naj vem? Veliko pač!« sem odrezal.

»Aha, nedrček bo presenečenje, kajne, zato je niste vprašali po številki? Ampak številko bova že morala prav izbrati. Niste nič pogledali na nedrčkih, ki jih ima?« je vrtala.

»Prosim vas, ne bom po tujih modrcih številk gledal! Dajte mi pač enega velikega, tako približno za lubenice« sem motovilil. Mladenko je pa kar zvilo od smeha.

»Ojoj, lubenice! To mora biti pa res velik nedrček! Takega pa pri nas nimamo« se je smejala.

»No, dobro, dajte pač največjega« sem hotel zaključiti. Pa ni šlo.

»Bombažnega ali iz umetnih materialov?« je silila vame.

»Kaj pa vem, kakšne nosi! Flanela je mehka, imate flanelastega?« sem pametoval.

»Gospod, flanela se uporablja za posteljnino, ne za nedrčke!« je bila kar ogorčena.

»No, dajte mi že enega! Največjega in najdražjega!« sem pribil, da bi bilo že konec muk.

»To je beseda!« se je razveselila. »Kakšna naj bo pa barva? Ima raje enobarvne ali z vzorčkom?«

»Gospodična, dajte mi dva največja. Enega vzorčastega in enega enobarvnega« sem bil zdaj pa res že sit tega vrtanja.

»Kakšne barve pa? Bolj poletne ali klasične?« ni hotela nehati.

»Porka fiks, dajte mi tri največje! Enega vzorčastega, enega enobarvnega v klasični barvi in enega enobarvnega v poletni barvi!« Sem bil že kar poten.

»Dogovorjeno, gospod, z veseljem. Naj se zapenjajo spredaj ali zadaj?« je zapletala namesto od

pletala.

»Spredaj. In zdaj me ne vprašajte ničesar več, prosim« sem izmučeno odgovoril in se končno rešil.

Kakšen problem, kupiti modrc! In koliko sem odštel! Veliki modrci veliko stanejo! Potem sem jih ponoči zapel na vrv gospe Francke. Veliko srečo sem imel, da me ni nihče videl! In kaj neki si je mislila, ko je iskala svoj stari modrc, našla pa tri nove. Najbrž je začela verjeti v čudeže.

Jejhata, jejhata, Fido, pojdiva raje naprej, preden ustreliš še kakšnega kozla.«

Odhajata.

Vrata na sodu se čisto malo odprejo.

Gospod Matija: »O, živijo, Katarina! Sladoled, ja, ta v tej vročini najbolj tekne!«

Vrata se takoj spet hitro zaprejo.

Katarina: »Lubenico bi raje, pa jo je oči pozabil kupiti.«

Gospod Matija: »Ampak lubenice ne bi mogla takole med potjo jesti.«

Katarina: »Imate prav, pa še vsa bi se popackala.«

Gospod Matija: »To bi bila res škoda, ko imaš tako lepo obleko! Kaj ni malo predolga? Jej, jej, saj se boš še spotaknila.«

Katarina: »Ne bom, ne bom, sedem na tisto klop, moram počakati Špelo. Lepo se imejte, gospod Matija.«

Gospod Matija: »Hvala, hvala. In čestitke za odlično spričevalo! Tebe bodo gotovo vpisali v zlato knjigo.«

Katarina: »Hvala, ampak je čedalje težje, že letos je šlo za las.«

Gospod Matija dvigne roko v pozdrav in odide.

Vrata na sodu se spet malenkost odprejo.

Prihaja Špela.

Špela: »Kaj je šlo za las?«

Vrata se naglo zaprejo.

Katarina: »Za las, najtanjši lasek! Saj veš. Čisto malo je manjkalo, da bi me matematkarica dobila plonkati. In bi šel odličen uspeh v franže.«

Špela: »No, važno, da je uspelo in da si za lepo spričevalo dobila novo tablico.«

Katarina: »Res je odlično uspelo. Veš, koliko časa sem si jo že želela!«

Špela: »Ampak plonkanje tako ali tako ni najin največji greh, ne? Spomni se šolske kuhinje!«

Katarina: »Daj, ne spominjaj me! Še zdaj se tresem!«

Špela: »Jaz pa umiram od smeha vsakič, ko se spomnim, kako si lezla skozi tisto majhno okno. Skoraj si se zataknila s ta zadnjo.«

Katarina: »Ne pretiravaj, no! Saj sem se res težko stlačila v kuhinjo, ampak sem se sama, brez tvoje pomoči. Tebe sem morala pa potegniti skozi okno.«

Špela: »Najbolj sem se ustrašila, ko si odprla omarico in je pločevinka paradižnikove omake zletela po tleh. Zdelo se mi je, da se je celo večnost kotalila in ropotala, preden se je ustavila.«

Katarina: »Jaz sem pa zmrznila, ko sem zagledala kuharsko kapo pred sabo. Šele čez nekaj groznih trenutkov sem videla, da si ti, ne kuharica Metka.«

Špela: »Pa saj sem ti povedala, da je vse kuharsko osebje moralo na sestanek k ravnateljici! Učitelji in učenci so bili pa na športnem dnevu. Nobenega ni bilo blizu, zato pa niso zaklenili kuhinje. Razen naju, ampak na naju ni nihče računal, ker bi morali v knjižnici pripravljati referat.«

Katarina: »Joj, kako dolgo je trajalo, da sva našli poper! Je pa bila najdba, cela vrečka!«

Špela: »V trgovini sploh še nikoli nisem videla popra v tako velikem pakiranju!«

Katarina: »Tisti golaž je moral peči! Kuharica Metka je samo strmela, ko so prišli otroci lačni s športnega dneva, prosili za večje porcije, potem so pa vračali skoraj polne krožnike. Pa vsi so hoteli vodo, mlajši so kihali, da so bili vsi solzni.«

Špela: »Nič čudnega, še Metki so pritekle solze, ko ga je poskusila! Pa še svoje kuharske kape ni našla! Mogoče je pa tudi zato točila solze?«

Katarina: »Kako mi je bilo srce, ko je imela ravnateljica nagovor in je spraševala, če kdo ve, kaj se je zgodilo z golažem!«

Špela: »Ne govori! Ves čas sem imela občutek, da gleda prav naju! Mene še prav posebej, ko sem pa za bluzo skrivala Metkino kapo!«

Katarina: »Kaj ti je sploh bilo, da si jo odnesla? Si mislila, da boš znala kaj skuhati, če si jo boš dala na glavo?«

Špela: »Trapa! Hišnik je zakašljal na stopnišču, se ne spomniš? Takoj sva morali ven! Šele zunaj sem sploh opazila, da imam kapo na glavi.«

Katarina: »Ha, ha, kako sva bili hitro zunaj! Od strahu sta se nama menda ta zadnji kar skrčili, se nisva nič zatikali v oknu.«

Špela: »In kako je Metka strmela, ko ji je tajnica prinesla kapo! Izgledalo je, kot da ji ni čisto verjela, da jo je našla v nabiralniku.«

Od daleč nekdo zakliče:« Katarina! Katarina!«

Katarina: »Ja, mami?«

Od daleč se zasliši:« Pridi, greva!«

Špela: »Kam že greš? Tvoja mama te pa res stalno priganja!«

Katarina: »Obljubila sem ji, da grem z njo na pokopališče. Saj se jutri vidiva, do šestih popoldne bom sama doma.«

Špela: »O, potem se pa do zjutraj spomni, kaj bova počeli. Čao.«

Katarina: »Si že izmisliva kakšno popoprano! Čao!«

Vrata na sodu se počasi odprejo in skoznja pokuka Aljaž. Ko vidi prihajati sosedo Uršo, jih brž zapre.

Urša sede na klop in se nestrpno ozira naokrog.

Urša: »Pa ravno danes se mi je moral pokvariti mobitel! Sploh ne vem, če je Žiga dobil sporočilo ali ne. Mogoče sploh ne ve, da ga čakam.«

Stopi na klop in gleda v daljavo.

Urša: »Upam, da pride, dokler se še kaj vidi. Ne bi rada čakala v mraku, te svetilke pa že ves mesec ne morejo zamenjati. Kaj če ga sploh ne bo? Bom morala sama po temi domov.«

Sede.

Urša: »Marsikod po svetu je punca v smrtni nevarnosti, če se znajde sama v temi, sem zadnjič brala. Najbolje, da žvižgam, bo vsak mislil, da si kakšen fant požvižgava.«

Žvižga nekaj trenutkov in preneha.

Urša: »Trapa, če ne bom žvižgala, me ne bo nihče ne slišal ne videl.«

Zasliši se klepet z drugega konca. Prihajata Žiga s košarkarsko žogo in Alja.

Alja: »Nekoč me boš moral naučiti metati na koš, nikoli ne zadenem.«

Žiga: »To pa res ni nič takega, pridi kdaj na igrišče, te že naučimo.«

Alja: »Sem te gledala z okna, ko sem imela angino. Ti si najboljši v ekipi, kajne?«

Žiga: »Ne, ne, le visok sem in mi to malo pomaga.«

Alja: »Zdaj mi ne bi mogel pokazati?«

Prideta do Urše.

Žiga: »O, Urša, kaj pa ti? Čakaš koga?«

Urša: »Khm, khm, ravno sem šla mimo in samo toliko sedla, da sem si zavezala vezalko.«

Alja: »Midva greva pa na igrišče, Žiga me bo naučil košarko.«

Žiga: »Zdaj se že slabo vidi.«

Alja: »Saj so luči ob igrišču.«

Urša: »Ampak kako boš s temi dolgimi nohti igrala košarko?«

Alja: »Če vse počnem z njimi, bo šla tudi košarka, ne skrbi.«

Urša: »Saj, če pa kakšen odleti, pa tudi ne bo škode, ne? Mimogrede si nalepiš drugega.«

Alja: »Ne, ne, tile so kar moji, ne bodo odleteli. Ti si jih nalepiš?«

Urša: »Ne, kje pa, meni ni do dolgih nohtov.«

Alja: »Saj res, vi imate kmetijo doma. Bi lahko medtem ko molzeš, kravi opraskala vime.«

Urša: »Naše krave molzemo strojno. Tebe se bodo pa pacienti bali, če boš res kdaj medicinska sestra. Pa še pravo leglo umazanije so tako dolgi nohti.«

Alja: »Pri nas se umivamo, tudi za nohti. Je pri vas higiena problem?«

Žiga: »Joj, nehajta s temi nohti, no! Raje povejta, če sta napisali obnovo knjige? Sploh ne vem, kaj naj napišem, tole branje je bilo res morasto.«

Urša: »Saj ni tako težko, samo napiši, o čem si bral. Lahko dodaš tudi svoje vtise, nič ne bo narobe, če napišeš, da ti knjiga ni bila všeč.«

Alja: »Jaz sem obnovo poiskala na internetu, knjige pa sploh nisem prebrala. Ti jo pošljem na mail, pa jo prepiši.«

Urša: »Groza, ti sploh kdaj kaj prebereš, razen tračev, seveda?«

Alja: »Berem, kar želim. Tebi svet glasbe in filma ni blizu, razumem, kmetijski časopisi o tem ne pišejo.«

Urša: »Ob teh časopisih sem se doma naučila brati pri petih letih, ti pa še danes jecljaš, če je treba kaj glasno prebrati.«

Alja: »Včasih je težko brati, če kdo grdo piše. Pa sem v tvojem dnevniku vseeno prebrala, da si zaljubljena v Žigo s tako luštno prifrknjenim nosom, ha ha.«

Urša: »Nesramnica! Kje si ga našla!«

Skoči k Alji.

Alja: »V šoli si ga imela na klopi pod zvezkom. Padel je na tla in se odprl prav na mestu, kjer gruliš o Žigi.«

Žiga stopi mednju.

Žiga: »Nehajta, nemogoči sta! Nočem nobene obnove z interneta! In nočem te učiti košarke! Ti pa ne piši traparij, če jih ne znaš držati zase! Nos sem si zlomil na treningu in me ni treba gledati vanj!«

Žiga odide.

Alja: »No, zdaj pa imava.«

Urša: »Dobro naju je nakuril. Pa se bo že ohladil.«

Alja: »Saj veš, da hodi z Niko, ne?«

Urša: »S katero? Nikoli ga ne vidim z nobeno punco.«

Alja: »Seveda ne, samo ob koncih tedna se videvata. Nika živi v Kranju.«

Urša: »Se pravi, da ga vidim večkrat kot ona.«

Alja išče po tleh: »Čakaj, noht …«

Urša: »Se ti je zlomil?«

Alja: »Ne, odlepil.«

Prasneta v smeh in odideta.

Vrata na sodu se počasi odprejo in skoznja pokuka Luka.

Prihaja sosed Emil, oblečen v delovno obleko. Pred sabo rine samokolnico. V njej so naložene izrabljene pnevmatike.

Vrata soda se naglo zaprejo.

Emil: »Presnete gume! Le zakaj sem jih sploh vlačil domov! Mar bi jih pustil pri vulkanizerju!«

Utrujen sede na klop.

Emil: »Kam naj jih sploh odložim? Pa še vidi me lahko kdo! Potem bodo pa spet jezikali, da Emil svinja po vasi! Kakšno so zadnjič zagnali zaradi tistega starega krompirja! Kam pa naj z njim, ko ga je toliko ostalo, novega sem pa že začel kopati? Le zakaj ga ne bi smel stresti v potok? Prej ko slej dežuje in potok naraste in voda odnese krompir naprej v Savo. Kaj se pa eni Savi pozna šajtrga krompirja! Kako je brusila coprnica Francka! Da je potok prenizek, da se je krompir po vsem potoku zataknil ob kamenju, da smrdi, ko gnije! Seveda smrdi, kaj pa morem, če ni dežja, ko bi ga človek potreboval! Še marsikaj smrdi. Tudi njene nogavice, ko si jih sezuje. Pa prdne najbrž tudi ne prav dišeče, jaz nisem še nikoli.«

Iz žepa vzame pločevinko pijače, spije nekaj požirkov in glasno rigne.

Emil: »Ampak te gume? V kakšno grmovje jih moram zatlačiti. Ampak do grmovja je še pol kilometra. Gume pa težke kot iz svinca!«

Spet spije, spet rigne.

Emil: »Prmejdunej, kaj pa, če bi jih pod tale sod porinil? Vprašanje, če jih bodo kmalu našli. Če jih bodo, bo pa tako ali tako vsak mislil, da sta jih trapasta fanta od kod privlekla. Pa zdajle ravno nikogar ni blizu. Najbolje, da kar pohitim.«

Zvrne gume iz samokolnice. Hiti riniti prvo pod sod.Ko se pripogne, se raztrga šiv na hlačah na zadnjici.

Iz soda se zasliši pok. Emil se vzravna.

Emil: »Kaj pa je to? Najbrž sem ob nekaj zadel in se je kaj premaknilo. Straši menda še ne, ha ha.«

Roke si obriše po hlačah, otiplje raztrgan šiv.

Emil: »Aaa, najbrž je tole usekalo! No, ja, slabo blago, kaj pa hočem. Še dobro, da nikogar ni, da ne bom gat po vasi kazal!«

Spet rine gumo pod sod. Iz soda se spet zasliši pok.

Emil: »Kaj je pa zdaj za en vrag? Se sod podira ali kaj? Čudnega ne bi bilo, ko ga je Matija z bagerjem tako premetaval!«

Tiplje se po zadnjici: »Menda niso šle še gate.«

Nekaj trenutkov še prisluškuje, nič ni slišati, spet se loti dela.

V sodu tokrat močno poči. Emil odskoči.

Emil: »Tisoč bolh zelenih, ga bo razneslo ali kaj? Kaj pa če je notri kakšen eksploziv? Kakšna bomba, ki se napihuje? Mogoče bi pa raje šel stran? Človek nikoli ne ve, kaj ljudem pade na pamet.«

Se zadenjski spotika preko gum in umika od soda.

Iz soda se zasliši globok glas: »Pa gume vzemi s seboj.«

Emil: »O, sveta pomagavka, kdo je bil to, kot iz groba je bilo slišati! Kje si, kdo si?«

Pokvarjena ulična svetilka utripne.

»Tam zgoraj si? Znamenje z neba! Takoj bom pobral gume! Vse bom pobral! Nikamor jih ne bom odložil! Doma jih bom shranil. Jutri jih peljem na odpad.«

Svetilka spet kratko posveti.

»Ne, ne, tudi starega krompirja ne bom več metal v potok. Gospe Francki ga bom dal, da ga bo skuhala pujsom. Nikoli več ne bom ničesar metal stran po vasi, vse bom peljal na odpad, obljubim.«

Hiti proč s samokolnico gum. Svetilka normalno zasveti. Emil še bolj pohiti.

Luka in Aljaž prilezeta iz soda.

Aljaž: »Ahahaha, počil bom od smeha! Pa kako si si upal brcniti v sod! Kaj če bi naju našel!«

Luka: »Saj nisem namenoma, mravljince sem dobil v nogo, ko sva bila tako dolgo pri miru! Noga mi je kar sama trznila!«

Aljaž: »Kako se je prestrašil! Potem sem z užitkom še jaz brcnil!«

Luka: »Ko sem pa še jaz, sem pa skoraj izbil deščico! Še svetilka se je ustrašila in zasvetila!«

Aljaž: »Kakšen večer, kaj vse sva slišala in videla! Ne pravijo zaman, da nekoč vse pride na dan in da ima laž kratke noge.«

Luka: »Ubogi Matija, kako je kupoval modrc! Kaj ne bi manj trpel, če bi gospe Francki preprosto povedal, kaj se je zgodilo? Lepo bi ji dal denar za nov modrc in bi si ga sama z lahkoto izbrala.«

Aljaž: »Kaj šele Špela in plonkarica Katarina, ki je z goljufijo prišla do nove tablice? In zdaj vem, zakaj nismo mogli jesti golaža! Nekateri prvčki so jokali, tako jih je peklo! Ne bom ju več vabil k nam domov.«

Luka: »To je bilo res grdo! Žiga je pa faca! Kakor resno jemlje košarko, bo morda nekoč vrhunski košarkar. Alja in Urša se prepirata in lomita nohte okrog njega, on se pa niti malo ne zmeni zanju.«

Aljaž: »Se jima nohti odlepljajo, si hotel reči? Tale sod je pa res prava stvar! Še večkrat bi lahko takole poležavala v njem, samo kaj, ko ti tako pogrešaš TV in WIFI in te reči!«

Luka: »Nehaj, no, tole je bilo boljše kot vsi filmi in ves internet skupaj! Zdaj bova vsak večer v njem.«

Aljaž: »Ne vem, če je prav - takole prisluškovati ljudem. Ravno lepo najbrž ni. Če dobro pomislim, je tudi to nekakšna laž. Ki nekoč lahko pride na dan, ne? Kaj pa žulj, te še skeli?«

Luka: »O, pišuka, ne vem, čisto sem pozabil nanj! Ne, najbrž me ne peče več.«

Aljaž: »Jaz pa ne vem, zakaj imam mokre hlače.«

Luka: »Pa res. Jaz tudi. Je v sodu še kje mokro?«

Aljaž: »O, fuj! Fido!«

Luka: »O, mrcina kosmata! Jaz bom prvi v kopalnici!«

Stečeta domov.

Vir fotografije: JSKD