Ne poveličujem poezije. Ima svoje mesto, kdor jo išče, jo najde. A verjamem, da so teme, prebizarne za poezijo. Take, s katerimi se po mojem naj pesniki ne bi ukvarjali. Cel kup priložnosti je, kjer se lahko vsak politično opredeljuje. Poezija to gotovo ni. Zato tale epigram, puščica, opomin.
Kar pesnikov si je in bo zapomnil svet,
v njih verzih nisem našla vlade ne koles.
S čim danes svojo dušo mažeš si, poet?
Ti tvoja muza ne ogreje več peres?
Kolesa kakor vlada so minljiva stvar.
Enako vojne, črni, beli, rdeči greh.
Glej, škoda nas! Pojiti njihov jim oltar?
Čemu? Prisluhni muzi v zvezdnatih nočeh.
