V aprilu sem ugotovila, da natečaji kar bežijo. S še dvesto enajstimi avtorji sem se odzvala na V zavetju besede. Poslala sem tri pesmi, se udeležila regijskega srečanja, zdaj pa že vem, da so me uvrstile med trideset nominiranih, ki jih bo pretresal dr. Aljoša Harlamov, pisatelj, urednik in publicist.
Ena izmed pesmi:
Jutro
Velika rdeča pločevinasta skleda z belimi pikami
je s svojim kričanjem ustrahovala jutro,
da si je zatiskalo ušesa in je plitvo dihalo
in se je nož sramoval švistov, ki so ga brusili.
Pokrčeni otroci so mižali in drgetali v postelji
in hoteli ubežati ječanju umazanih lesenih stopnic,
ko so ramena kot letalo zasenčila kuhinjsko okno
in je prvi rožnat kadaver zaropotal po koritu.
Obglavljen, brez dlake, s prirezanimi nogami
je odtekal v luknje skozi vodovodno napeljavo
in škropil bratom v slovo, ko je tekel mimo njih,
in kanil po svojem kupu kožuha in dolgih ušesih.
Otroci so lezli iz postelje eden za drugim, odhajali
in neslišno prihajali nazaj pod koce in blazine,
nihče ni zmogel ubiti upanja drugim in je vedel le zase,
dokler ni Slavko povedal: "Moj je bil," in si pokril obraz.
Vir fotografije: pinterest