Med sto šestinpetdesetimi prispevki, ki smo jih avtorji poslali na natečaj za objavo v 6. številki literarne revije Spirala, je uredniški odbor izbral osemintrideset del. Med njimi sta tudi moji; nenaslovljena pesem in pravljica Koga se boji zloba.
krog in kvadrat
oba polna
moj bolj kot tvoj
med njima sivi valjasti očitki
nič tišji, če jih zdrobim
v njima zlate sanje
nekatere prelomljene
druge zadavljene
tihožitje dveh pepelnikov
Koga se boji zloba
V Zmajskem dolu je vrelo. Kralj in kmetje so bili jezni na zmaja Kradljaja. Kradel jim je zelenjavo z njiv, med iz čebelnjakov, vino iz kleti in živino iz hlevov. Tudi popotnike s konji in kočijami je prestrezal. Niti kralja se ni bal in je v grajskem vrtu lomil najbolj dehteče vrtnice.
Kralj ni vedel, kako ga ugnati. Dneve in noči je razmišljal in bil je vse bolj obupan. Potreboval je pomoč. Domislil si je, kako jo poiskati. Poslal je svojega oprodo od hiše do hiše in na trg. Razglasiti je moral, da kralj obljublja nagrado tistemu, ki najde rešitev, kako ukrotiti Kradljaja.
Na grad so z idejami prihajali eden za drugim. Kralj jih je izbral nekaj, v katere je imel vsaj malo upanja. A silaki so vsi popadali. Poražen je bil prvi, ki se je zmaja lotil s sabljo. Naslednjemu je Kradljaj nogi v pentljo zavezal, ko ga je hotel zajahati. Z drugimi ni bilo nič bolje. Niti zvijača z nastavljeno zanko pred Kradljajevo votlino se ni obnesla; niti zmenil se ni zanjo, vrv je mimogrede pretrgal.
Kar pride fantič, ki je na tržnici ljudi za drobiž risal.
»Fante suhljati, kaj imaš pa ti revše v mislih?«
»Lestev in barve mi dajte in tri dni iz gradu ne hodite, potem za Kradljaja ne boste več slišali« je odločno pribil drobni risar.
»Glej ga, no! Mar boš po lestvi nanj zlezel in mu brke narisal?« se je posmehnil kralj.
Deček se je obrnil in se namenil proti vratom. Kralju je bil všeč, čeprav je bil nekoliko smešen s to svojo robatostjo. A videti je bilo, da ve, kaj govori.
»Počakaj, no! Tako ali tako ne vem, kako naj se ga rešim. Lestev dobiš, barve tudi. Tri dni bom pa menda tudi zdržal v gradu. A če mi boš te tri dni tjavendan zapravil, boš imel drugačne opravke z menoj!«
Naslednje jutro je deček zgodaj prišel. Prislonil je lestev na steno, ki se je videla iz doline. Tri dni in tri noči je prestavljal lestev sem ter tja, lezel gor in dol in stegoval roko s čopičem v vse smeri. Z nikomer ni spregovoril in nič ni jedel, le risal je. Šele tretji večer je zlezel na tla. Brez pozdrava je pospravil lestev, zložil barve in čopiče v vedro in odšel.
Ponoči je Kradljaj prilezel iz svoje luknje. Zvezde so sijale, ko je lomastil proti njivam. Luna je svetila na grad in ves grajski grič ovila v čaroben soj svetlobe. Tedaj ga je zagledal; strašno pošastnega zmaja. Z grajske stene je grozeče gledal po dolini in Kradljaju se je zdelo, da grozi prav njemu. Dolge kremplje je imel in rep je ravno dvignil, zdaj zdaj bo lopnil z njim. Iz nosnic je kadil oblake in kazal je špičaste zobe. Kradljaj jo je ucvrl, kar je mogel. Bil je že daleč, a so ga besne oči grajske pošasti še kar spremljale. Nikoli več se ni vrnil, le nekaj nakradenih pridelkov je ostalo v njegovi votlini.
Kralj je mladega risarja bogato nagradil. Celo grajsko nadstropje mu je preuredil v atelje. Mladenič je zaslovel daleč naokoli in njegove slike so šle za med. Zadnje čase je rad risal med vrtnicami, kjer se je sprehajala princesa. In rad je pravil, da se zloba boji le še večje zlobe od sebe.
