Sorry, France

Včasih se zapletam v dilemi, če so rime sploh kaj vredne. Na čigavo stran naj se postavim?

Sorry, Francê

Pogrešam gôri zemeljskega malo,

le radovednost me je dol prignala,

in da bi kakšno pesem mi prebrala,

ki jo sodobno je pero skovalo.

Carsko, stari!

Ne, ne poljubljaj mi rok,

smešno je.

Evo petka!

Na, izberi eno,

bile so po evro,

za 20 komplet.

Za vse bi ljudstvo lažje dnarje zbralo,

poetu bi se miloščina dala.

Že nekdaj far in birt sta bolje znala,

kulturo, jezik se je vstran devalo.

Itak, vem,

književnost mi je šla.

Gin-tonik? Joint?

Zakon si,

nasloni se,

ti berem,

tole je zmaga.

A kar mi bereš … ne velja kaj dosti.

Brez rime – kakor velik mož brez tiča.

Brez ritma – hotnica, ki ne da bosti.

Kaj je s tabo?

Rima je passé,

rima rima Rim.

Vse je ritem,

ni hopa cup,

ritem skače,

ima aritmijo.

Sem dolgo upal in se bal fantiča,

ki znal bo dati kaj mesa na kôsti.

Pa grem. Je kakor južina o posti.

Bemu leseno!

Meso ti Julija!

Pišemo dvojko, ne enke.

Bit ≠ forma.

Je story. Je vibe.

Formless vibeful story.

Vir fotografije: delo.si