Prvi natečaj

V 2019 sem prvič zbrala pogum in se s šifro Tombas javila na natečaj. Javni Sklad Republike Slovenije Za Kulturne Dejavnosti, tradicionalni V zavetju besede. Prvi, popolnoma nepričakovan uspeh. In ena sama hvaležnost, da je sploh kdo opazil moje pisanje. Kritiko Stanke Hrastelj, strokovne spremljevalke, pesnice, pisateljice, Vtezinje poezije 2007, prve dobitnice nagrade Modra ptica in še in še, sem že večkrat prebrala in tu in tam se še vrnem k njej. Zapisala je:

Za Tombas je jezik prevetreno polje svobode. Je teren, ki ga obvlada, dobro se zaveda tudi bralčeve zmožnosti percepcije. Ne podcenjuje ga, ve, da bo ustrezno razumel elipse in namige (Popadljiv pedigre kósi ob treh). Z malo pove veliko. Zaveda se, da za dobro pesem ni dovolj le dobro podati misel, temveč da se pesem dela tudi z ritmom, z atmosfero, zvokom zapisanih besed, z vidno obliko.

Misli so jasne, preproste, odprte, navihane, dostopne, brez vsakršne hermetike, obenem pa bogate in sočne. Nikjer ni patosa, prisoten je svež humor. Posega (in tako obuja in ohranja) po izrazih, ki se več ne uporabljajo (npr. izrazi za tesarsko orodje). Avtorico odlikuje pretanjen čut za človeka in njegovo nrav. Vanjo uperja prst kritike, a ne moralizira.

Samota

Stari Mohor teše mizo in klopi.

S to bognarico so že ded tesali;

švelarje, kozolce, sode in brvi,

od blizu in daleč so ga poznali.

Kar Mohor pri dedu je videl, to zna.

S tesačo v rokah je Meto izprosil,

hišo postavil, kjer sta rekla doma,

družini domov je belega nosil.

Meto je lani bolezen vzela.

Hčere so šle zdoma, Mohor je zdaj sam.

Čaka njo, s koso čez ramena bela,

pa je ni in sam ne ve ne kod ne kam.

Mizo in klopi pod češnjo postavi,

klobuk odloži in zavije tobak.

Utrujen prekriža roki majavi,

leže na klop, spušča se večerni mrak.

Pravi legenda, da Mohorjev obraz

na klopi je zjutraj nasmešek krasil.

Ljudje, da prehitro izteče se čas,

raje je umrl, kot osamljen bil živ.

Življenje

Včasih je stala vegasta bajta, Bajte ni več. Zdaj tam vila stoji.

s polkni na oknih in z rožami vmes. S tremi vhodi in tremi portali.

Prag je skrivala skuštrana brajda, Obzidje skriva skrivnostne ljudi,

v izbah temačnih dišal je les. polkna so stolkli, rože zmetali.

Mimo so po makadamski poti Po črni cesti se promet vali ...

kmetje v gozd, na njive hodili, znaki, troblje, svetlobni signali.

ob sobotah nihče ni bil proti, Vsak s svojo konzervo nekam hiti,

ko tod so mladi čevlje prašili. pešce odtod so davno pregnali.

Vedra na štirni so ropotala, Štirna zasuta, korita ni več.

krave h koritu so same prišle. Popadljiv pedigre kósi ob treh.

Cica še bo sladko mleko dala, Tristo osem gramov, ne sme preveč.

v kratkem druge tri se otele. Talno gretje škodi - ne spi na tleh.

Cikorija je jutra dramila, Zjutraj espresso in cigareta -

nedeljski ocvirki šli so v slast, mama in ata, hči se še skriva.

zelje, krompir sta teden krojila, Ne hodi v šolo, že pol leta,

zimske koline – o, praznik in strast! šola je grozna, hči občutljiva.

Kot konoplja otroci so zrasli. Ne prestiž ne podarjena vila

Zgodaj so znali vse, kar je treba. niti pedigre niti portali,

Zdaj se vračajo v domače jasli, nič se ni družina naučila -

vsak je človek, ne samo oseba. res živeti; ne, ne bodo znali.

Jela, Tonej in dvanajst otrok Par se z enim otrokom ubada

znali bi reči kaj o življenju, in o življenju nihče nič ne ve.

bolj lačni kot siti, zgaranih rok, V vili za zidom dolgčas vlada,

nihče ni vedel nič o trpljenju. O svojem trpljenju vsi govore.

Krogla

Na krogli, modri in zeleni,

so pajaci pripeti.

Beli in črni in rumeni

jo hočejo vrteti.

Beli hlepijo po hitrosti,

gonijo, kar morejo.

Črni niso kos tej norosti,

preprosto ne zmorejo.

Rumeni zajamejo sapo,

dobili so priložnost.

Beli so zgubili etapo,

črni so že preteklost.

Krogla se bliskovito vrti,

ne slišijo ječanja,

Zeleno in modro vzkipi,

odleti v brezdanja.

Onkraj pajacjega vesolja

se krogla spet sestavi.

Gostiti koga je ni volja,

ne, vsak pajac ni pravi.

Sava

Kaj bi nam povedala, če bi govoriti znala?

Da sestra iz Zelencev se z bohinjsko je združila,

kjer šola Linharta je prve črke naučila,

in pod Thurni iz gradiča graščina je nastala. (Radovljica)

Da ob Prešernovi železni cesti tja priteče,

kjer pesniku življenje in z njim pesem se izteče,

ko pred letom se Zdravljica je v Novicah brala. (Kranj)

Kaj bi še povedala, če bi govoriti znala?

Da v Tomačevem je Čopa vzela in da ji je žal,

v Dolskem Jurij je ob njej rad enačbe reševal,

in pod tombasi v Litiji je pesem valovala. (tombasi – tovorni čolni)

Da v revirjih z zmajevo krvjo so jo pojili, (črna prst, nekoč za zdravljenje živine)

s črnino črnega zlata so leta jo črnili,

vlačugarji so šli, železnica jih je speljala. (vlačugarji so upravljali s čolni)

Kaj bi še povedala, če bi govoriti znala?

Da na križišču vseh križišč pridruži se Savinja, (Zid. Most)

z rimsko cesto Ajdovski gradec za njima izginja,

kjer Nepomuka roka lačnim žito je dajala. (Sevnica)

Štajerce z Dolenjci, Hrvaško z Bosno povezuje, (Brežice, naprej pri Jasenovcu)

vse do srbske Donave razprtijam vsem kljubuje,

kot da človeškemu bi se napuhu v brk smejala.

Kaj bi še povedala, če bi govoriti znala?

Da njen tok stoletja teče, lahen, gibek – kakor kod,

človek pa mineva, glej, vsak pojde prej ko slej od tod,

in pride drug, ki zopet gre, ko ona bo ostala.

Napitnic bore malo, več pela bi nam elegij,

a še bolj kot to, v srcu vem in me vse bolj pekli,

kaj bi nas vprašala, če bi govoriti znala?