Severnoprimorske izpostave JSKD so razpisale literarni natečaj za kratko zgodbo v počastitev obletnic rojstva in smrti pisateljev Franceta Bevka in Cirila Kosmača. Držati smo se morali njunih dveh citatov:
"Življenje žre življenje: živali rastline, ljudje živali in še sami med seboj." Gosenica, Ciril Kosmač
"Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo! Ali res ne boš več, kar si bila?" Kaplan Martin Čedermac, France Bevk
Komisija: mag. Marija Mercina, slovenistka in pisateljica, Nevenka Janež, slovenistka, in dr. David Bandelj, komparativist, pesnik in glasbenik je izmed triintridesetih prispevkov (malo, se mi zdi) za objavo v zbirki ter predstavitev na likovno-literarnem dogodku izbrala osem zgodb, med njimi tudi tole mojo.
Potok
Mrzlo je bilo. Videla sem Marto, ki je v krznenem plašču nosila v avto sveče in rože. Moje vrtnarske rokavice proti mrazu niso kaj prida. Po tednu dežja so bile odcvetele vrtnice mokre, prst pod njimi pa razmočena in pokrita z gnijočim listjem. Če jih pred zimo ne porežem, mi jih bo polomil sneg. Burbonke pred hišo so letos še posebej lepo cvetele.
Robert mi je pomahal v pozdrav. Tudi pri njih so praznične dni izkoristili za delo. Snaha je pred tremi tedni rodila hčerko in Robert mladi družini pomaga urejati stanovanje. Včeraj je kar v dežju vozil razbito opeko od hiše. Tudi okna so bila stara več kot petdeset let, nujno jih je bilo zamenjati. Jasno, veseli se družbe. Več kot dvajset let je, kar mu je umrla žena.
»Le poreži jih, mrhe! Me je zadnjič ena prijela za rokav, da sem skoraj telebnil z bicikla!« se je smejal, ko se je ustavil z naloženo prikolico.
»Roberto, Roberto, kdaj boš razumel! Vrtnice so spogledljivke, samo pokazati se je hotela« sem navrgla. Presnete veje so stalno silile na cesto.
»A, če je tako, bom pa od zdaj s svojim rododendronom mimo hodil.« Všeč mi je bila njegova vedrina.
»Kam pa voziš ves ta material?« sem ga vprašala.
»Gor pod njivo. Tisto brežino mi potok stalno podjeda. Saj ne vem, če bo kaj pomagalo, najbrž bi samo kakšne velike skale utrdile breg.«
»Dobro, da te imajo! Kar veliko pomagaš!«
»Kaj pa naj? Saj vidiš, kdaj Marko hodi iz službe. Po temi gre, po temi pride.«
»Priden si, ni kaj. Ampak saj veš, na stara leta nam bodo otroci vse povrnili« sem ga podražila. Še ni teden, odkar se je pridušal, da raje krepne, kot da bi se na stara leta zanašal na
sina.
»To pa. Še kozarca vode ne bom dobil, če se je ne bo dalo s telefonom naliti « se je norčeval. »Sem ti pozabil povedati, da hodi ob večerih vaš maček k meni. Skoči na okensko polico in skozi okno gleda vame. Tako dolgo, da odprem. Potem se mi zlekne k nogam, gledava televizijo in zaspiva kot top. Že ves teden!«
»Aha, on tebi noge greje, jaz ga pa kličem in se sprašujem, kod hodi!«
»Ti imaš moža, da ti noge greje!« je zaprl okno.
Umaknila sem samokolnico, da je lahko odpeljal mimo. Le nekaj vej sem narezala vanjo,
preden se je dež spet ulil. Vremenarji ga napovedujejo za ves mesec. Letos cvetje na grobovih
ne bo dolgo držalo.
Dež je klestil še zadnje listje z drevja. Stemnilo se je in z vzhoda so švigale strele. Veter je rožljal s kovinskimi zankami na mreži okrog igrišča. S kuhinjskega okna mi je pometel primulo, da se je glineni lonec raztreščil na sredi dvorišča. Spet bom ob seme. Druge rože sem umaknila na verando, kjer je zavesa opletala po stojalu za orodje. Moževi gumijasti škornji so bili skoraj do polovice polni vode. Zlila sem jo čez podest, ogrnila pelerino in šla po primulo.
Odneslo jo je na rob ceste ob potoku. Poln je bil umazane vode. Penila se je skoraj do ceste. Odkar so potok regulirali in uredili brežine s skalami, je rad narastel. Takrat je odnesel, kar se je nabiralo med kamenjem; smeti, gnilo sadje, krompirjeve olupke in podobno. Tako pri roki je bil in sproti je čistil svojo strugo. Uničena primula je poskakovala po gladini in v nekaj sekundah je ni bilo več.
Tedaj je glasno butnilo v Bredin most iz železniških pragov. Voda je iztrgala mlinsko kolo, ki ga je oče pred nekaj leti postavil kar tako, za okras. S širokim pljuskom se je zagozdilo pod most. Kovinska ograja je padla čez ozko strugo in se naslonila na ringlo, ki je rasel ob vznožju brežine.
Breda mi je z balkona nekaj govorila, a je nisem razumela, potok jo je preglasil. Prišla
je k mostu.
»Veš, da mi je v kleti že zalilo krompir? Podtalnica se je spet dvignila.«
»Kaj ti niso naredili polic?«
»Seveda so, ampak nanje sem navlekla toliko druge krame, da je za krompir zmanjkalo prostora« se je smejala svoji nepremišljenosti.
Mimo naju je švignila podgana.
»No, zdaj bo vsa golazen prilezla na plano!« se je jezila. »Marija pravi, da ima na skednju polno miši.«
Po cesti se je vračal Robert. Izpod koles je škropila blatna voda.
»Prinesem verige, mlinsko kolo je treba dobiti ven!« je zaklical. Voda je mlela kamne, da sem ga komaj razumela.
»Saj ne more nikamor!« nisem videla razloga za skrb.
Zamahnil je z roko in se odpeljal. Odklopil je prikolico in iz nje vzel verige. Ko jih je prinesel, je v strugi nad mostom začelo zamolklo hrumeti. Gledali smo proti hribu in skušali razpoznati zvok. Gmoto vej, hlodov in opek je kot smeti premetavalo, trgalo in metalo ob kašte. Zdaj tu zdaj tam je dvigovalo polomljene okenske okvirje. Nad gomilo v potoku se je voda razlivala na cesto in nanesla nanjo nekaj zidakov.
»Stran! Stran moramo!« je kričal Robert.
Gmota je zadela ob mlinsko kolo in ga požrla. Voda je čez cesto dosegla našo drvarnico. Suha polena je nanosila ob late. Med njimi je tekla po dvorišču. Naklon ji je branil v garažo, da je morala nazaj na cesto. Late so pod težo polen popuščale ena za drugo. Drva nam je nosilo pod noge, da smo imeli komaj kam stopati.
Tedaj je most zaječal, kot bi se s še zadnjimi skrajnimi napori hotel posloviti. Pod prag se je zarinil skrivenčen hlod. Prag je sunkovito odtrgal, ga dvignil in prevrnil čez druge. Voda ga je naplavila na cesto. Lomljenje je moglo preglasiti vodo. Skozi luknjo, ki je ostala za pragom, je porinilo betonski steber, kakršne je Igor zmetal iz vinograda. V nekaj trenutkih se je most razletel. Struge ni bilo več moč najti. Voda je drla v Robertovo garažo in pritlično stanovanje. Okno se je žvenketaje razbilo. Skozenj so grmeli pragovi, opeke in vejevje. Lubje olupljenih smrek je zvezalo polomljen les v aboten šop in ga zadrlo v okensko odprtino. Mlinsko kolo je obtičalo med avtomobilom in prikolico. Kje je samokolnica?
Držali smo se pod komolci in molčali. Nihče ni pregnal smokulje, ki je hitela lesti po
škarpi ob stopnicah. Bližale so se gasilske sirene. Na drugem koncu vasi se je začelo kričanje.
Robert si je z dlanjo obrisal oči. »Kje pa običajno spi tvoj maček?«
»V dnevni sobi. Ima svoje ležišče« sem odgovorila.
»Vprašaj ga, ko pride, morda bi kakšen dan pri njem gledala televizijo.«
Vir fotografije: Bolha.com