Poleti je občina Miren-Kras objavila literarni natečaj Koronaekspresija. Sapo mi je vzelo, ko sem videla, kdo bo v žiriji, same eminence: Feri Lainšček, Boris A. Novak, Tone Partljič, Darinka Kozinc. Saj ne da bi pisala zaradi razpisov, a ta imena! Nič nenavadnega, če bereš Partljiča, a če Partljič bere tebe ... Poslala sem pravljico. Kje pa piše, da je zame le poezija?
Organizatorji so takole zapisali:
Med 20. aprilom in 31. avgustom 2020 smo prejeli 299 izvirnih prispevkov iz vseh koncev
Slovenije in iz zamejstva, od katerih jih je 269 ustrezalo kriterijem in nadaljevalo pot k eminentnim žirantom. Najmlajša udeleženka natečaja je bila stara 8 let, najstarejši pa 82.
In rezultat? Tole: med pravljicami je zmagala TA GA PA KRONA, avtorja Dina Bolčine. Ker so bile razlike na prvih mestih malenkostne, so se v organizacijskem odboru na pobudo žirantov
odločili podeliti priznanja tudi najboljšim štirim v posamezni kategorij, ki so sledili zmagovalcem. Ti podpisi mi veliko pomenijo.
Aja, še pravljica ;-).
Zmaj Kovidij
Čarovnica Koronija se je silno dolgočasila. Ni si mogla izmisliti nič novega, s čimer bi nagajala ljudem. Virus je raztrosila že povsod naokrog in ni se ji več ljubilo šteti okuženih.
K sebi je poklicala zmaja Kovidija.
»Kovidij, postal si dolgočasen, nočem se več ukvarjati s teboj« je zehala.
»Jaz, dolgočasen? Tebi je zmanjkalo idej, ne meni!« se je pokadilo iz njegovih nosnic.
»Ne jezikaj! Vzemi svoje vreče in se takoj poberi z mojega gradu!« mu je zabrusila.
Zmaj je udaril z repom ob tla, da so zažvenketale čarovničine stekleničke.
»Ooo, Koronija domišljava, tvoja zloba je brezmejna! Obžalovala boš dan, ko si me nagnala!« je rjovel.
Odletel je skozi okno. Za njim se je vila temna dimna sled. Koronija je vedela, da je besen. Zasmejala se je tako naglas, da so se vse njene podgane poskrile po luknjah. Zadovoljna je legla.
Opolnoči, ko je Koronija smrčala skozi svoja škrbasta usta in piskala skozi svoj bradavičasti nos, je v steklenici na mizi začelo brbotati. Koronijo je zbudil strašen smrad. Gosta črna sluz je lezla z mize in se širila po tleh k njeni postelji. Prešinilo jo je; Kovidij je vsako noč opolnoči vrgel tri kocke ledu v steklenico! Kolikokrat jo je zbudil, ko je drobil:
»Ena, dve, tri,
led jo hladi,
da ne zbeži,
Kovidij želi!«
Seveda, tako je hladil tisto sluz, da virus ni ušel iz steklenice! Zdaj pa Kovidija ni, sama pa ne more do ledu, kajti črna sluz je že povsod okrog postelje.
Koronija je zlezla po zavesi na vrh okna in se tresla od groze. Tedaj se okno raztrešči in zmaj Kovidij plane v sobo.
»Ha, ha, ha, lepo te je videti takole prestrašeno, hudobna Koronija! A sluz pride do tebe v nekaj minutah, ne moreš ji ubežati. Na tisoče virusov te napade, da boš vsa izginila, s svojo nemarno obleko in z metlo vred! Zjutraj ko posije sonce, bo sluz z virusi uničena.«
Zmaj Kovidij se je spet zavihtel skozi okno in odletel.
»Počakaj, Kovidij, prijatelja sva! Ali nisva?« je kričala za njim.
»Nisva« je odmevalo nazaj skozi temo.
Čez nekaj minut je Koronija ob prasketanju iskric izpuhtela. Črna sluz se je začela sušiti in krčiti.
Zjutraj je skozi razbito okno posijalo sonce. Kovidij se je vrnil. Nekajkrat je pihnil z majhnimi plamenčki, da je sežgal še drobce prahu, ki so ostali za sluzjo. Pobral jih je v papirnato vrečko in jih vrgel v peč.
Skuhal si je čaj in sedel k oknu. Mrmraje je razmišljal. Rad bi bil dober zmaj, pa vedno naletim na zlobo. Nikoli me ne vzame v službo kdo, da bi mu pomagal širiti dobroto. Kako pa se pravzaprav širi dobrota? Kar sam si je poskusil odgovoriti. Tako, da si dober do drugih. Dobrota je v srcu. Če jo imaš, jo deliš. Ne potrebuješ stekleničk, kril, pomoči ... Preprosto si dober.
Trdno je sklenil, da bo odslej vsak dan naredil nekaj dobrega. Takega, kar bo dobro tudi za druge, ne le zanj. Napel je svoje zmajske možgane, da bi se domislil, kaj naj naredi danes. Pa se je takoj lopnil po glavi. Danes je vendar rešil svet pred Koronijo in njenimi virusi! Zdaj bo skrbno pazil, da spet ne zaide med zlobneže.