Konec leta bomo likovniki in literati LILA pripravili projekt Furmani.
V poklon tem našim koncem in časom, ki so jih bogatili furmani in drugi:
Sonetni venec Litiji
Feralom* se je pisal bridek konec.
Prinesli s Štajerske so take glase,
da z žarnico se gre v nove čase –
pod njo se v roki lepše sveti korec**.
Oljenke točil si bo le še norec,
ne bo več sveč, ugaslih samih vase.
Elektriko si kupil vsak bo zase,
misleč, da dan je, bo na brajdi škorec.
Z drogov lesenih sonce bo sijalo,
popotnik v noči videl pot bo vaški.
A kje se bo prešuštvo zdaj skrivalo?
Kje se pijanec bo predajal flaški?
Pa saj brez dela mu ni nič ostalo;
ugašal ogenj v peči je kovaški.
*ferál - svetilka na plin ali petrolej
**kôrec - posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine: piti iz korca
Ugašal ogenj v peči je kovaški,
čez premog pajek mreže je napletel,
kovačev je obraz ostajal svetel,
ni več prašil ga sajast dim kurjaški.
Sam sebi se je zdel vse bolj bedaški.
Nekoč vsak dan kot hip mu je odletel,
a danes, čas preklet, je le pometel,
in sluti svoj bodoči čas bosjaški*.
Vse manjkrat novega je kaj naredil,
vse bolj postajal posel je mazaški,
popravil je še kaj in preuredil,
za novo narod bil je preberaški.
Nobeden mojstrov se ni več poredil.
Rudarjem zdravje so jemali jaški.
*bosjáški - reven
Rudarjem zdravje so jemali jaški,
bolezen sitarjevška je morila.
Družina vsaka koga je zgubila;
očeta, mater vzel je posel tlaški.
Kopači so bili najbolj garaški.
Živosrebrna ruda je strupila
njih pljuča, svinčeva jih je dušila,
premlade je ogrnil prt mrtvaški.
Pred rovi hunte* so čakale žene.
Prenekatere mož postal je vdovec.
Par ni kršil navade ustaljene;
v rovih je le eden služil novec.
Povsod so šteli bolne, zadolžene –
minil brodarjem je ta večji lonec.
*húnt - ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga
Minil brodarjem je ta večji lonec.
Izgubljali so tombasi* veljavo,
zdaj vlak je vozil tovor v daljavo,
kdo je brodar, ne vedel bo potomec.
O plovbi pravil bo kak basnoslovec.
Da prebrodili so nevarno Savo,
boječe včasih, včasih zaletavo,
če jim premedel bil je le bezgovec**.
Litijo so še z mostom povezali,
pilotje hrastovo kot kakšen bodec***
so v tla zarili, vse lepo stesali.
Brodarjev ni iskal noben trgovec.
Hitrost so most in tiri – boga žali.
Adjunkti so zvonili zadnji zvonec.
* tombas - čoln za prevažanje tovorov
** bezgóvec - sok, žganje ali vino iz bezgovih jagod
*** bôdec - bodica
Adjunkti so zvonili zadnji zvonec,
dolgovi so prerasli trudne glave.
Vse več ljudi se balo je bernjave*,
zadegal v kot je dreto scagan smolec**.
Pogosto v gmajni šklopotal je skôpec,
dajal večerje skrivne iz črnjave.
Očeta sram bilo je te naprave,
grenkobo z duše splakoval je šnopec.
Seveda, čevlji zdaj so dlje držali,
vozili so jih vlaki naprednjaški –
tako brez dela mojstri so ostali.
In pravili so tisti bolj klafaški***,
prav dolgo, da ne bodo več zdržali,
nekdo je že na palici beraški.
* bernjáva - beračenje
** smôlec - čevljar
***klafáški - kvantarski
Nekdo je že na palici beraški;
kolar – še včeraj dobro so živeli,
čez noč so delo tiri mu vzeli.
Prestrašeni obrazi devojaški,
s skrbmi prezgodaj mrk obraz dečaški;
otroci brez besed so razumeli,
da ni. Kot mnogi so osiroteli,
celo ob bič je sosed kočijaški.
Vsa leta ga je čuval in z njim tleskal
in bil je pravi akrobat jahaški
in nikdar z bičem konja ni našeškal.
Zdaj žalosten požveči kruh gostaški*.
Nocoj se vina bo za vse natreskal –
imetja gredo roki bogataški.
*gostáč - nekdaj kdor stanuje v tuji, najeti hiši
Imetja gredo roki bogataški,
v ljudeh pa vre, predolgo se nabira.
Zdaj tu zdaj tam se komu dom zapira.
Izgubljajo jih ne le postopaški,
ob vse so tudi tisti bolj garaški.
Cesarstvo vsak dan tema je prepira,
domači jezik je vse bolj manira,
s Prešernom pa ljudje bolj narodnjaški.
In se zgodi. Pomladno hrepenenje.
V vsaki roki vile, grablje, kolec,
po vsem slovenskem se budi življenje.
Na hribu kima večnosti borovec.
Nihče ne ve, kaj nosi to bistrenje,
v dlaneh vse večkrat se prepleta bronec*.
*brônec -nca m (ó) redko bron: verižica iz bronca (op. Dunja: zapisano v smislu paternoštra)
V dlaneh vse večkrat se prepleta bronec,
ljudi skrbi; bo vojna, bo kdaj bolje?
Bo delo? Ljudstvo še kdaj dobre volje?
Tolažbo daje mnogim bogoslovec.
Kdor za večerjo reže le bobovec
in so mu vzeli vse – živino, polje,
je trpek, kot jeseni so trnolje,
življenje ga udriha kot surovec.
Uboga para, kje naj vero išče?
Po celi Kransjki, sliši, zdaj jasni se.
Naj vstane, da obrani si ognjišče?
Premnogi v pijači utopi se,
drugod pa tli, vse večje je kopišče.
Litija trudna leže spat. Boji se.
Litija trudna leže spat. Boji se.
Skrbi kratijo sen, roje vprašanja.
Odgovor – spet vprašanje, brez dognanja,
blodnjak strahov, v poti pot zgubi se.
Ampak iz jutra v jutro, ko zdani se,
so misli vse bolj jasne, so spoznanja;
potreba po spremembi je brezdanja
in želja med ljudmi po njej krepi se.
Potihem polje v srca, glave vnema,
iz prsi jeza vzplamteti hoče,
zavest drami omikana boema.
Verjame vse, kar zdi se nemogoče,
bo prvi verz, ki poje ga poema.
Iz krčem ni glasu, le Sava joče.
Iz krčem ni glasu, le Sava joče.
Valove bele solze ji krasijo.
Žalujke vitke, ki nad njo drhtijo,
ponujajo ji roke božajoče.
Premnoge videla je želje žgoče.
Na njenem dnu številne zdaj ležijo
v grudih, ki nič več ne hrepenijo.
In sluti, da jih bo še več v bodoče.
Na nebu se kopičijo oblaki,
nevihta skoraj bo, grmi, temni se.
Z obrežja se svetlikajo le aki*.
Iz vode dviga se megla, gosti se,
na tirih komaj vidijo se vlaki.
Tedaj pa konji narede kulise.
* ák - gozd. drog z železno kljuko za plavljenje lesa
Tedaj pa konji narede kulise.
Rezget v tihoto čemerno zareže,
postavni furman svoja serca vpreže,
hiti, kot da na furo kam mudi se.
Za voz priveže pramca, glej, smeji se,
na uzde rdeče trake jim zaveže.
Gre vasovat? K dekletu jo ureže?
Morda zato tako na smeh drži se.
Pa to ni smeh ljubezni. Je smeh gneva.
Zamahne bič, kolesje zaropoče,
vse ječi, a furman ne okleva.
Vprega, kot da poleteti hoče,
on pa ne meni se za nič, prepeva.
Iblajtar* gleda, a verjeti noče.
* iblájtar - nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže
Iblajtar gleda, a verjeti noče.
Kar gleda, videti je kot prikazen.
Nenadoma obide ga bojazen;
kar bliža se tako oglušujoče,
kar na obzorju dih je jemajoče,
ni kakšen mladec, ki bi bil nepazen.
Izkušen je, od vseh najbolj prijazen,
voditi konje zna tako tekoče.
Čemu nocoj nori in konje biča?
In čudne riše na nebo obrise?
A v furmanu ni trohice slabiča,
kar sklenil je že davi, naj zgodi se.
Ne znal bi kdaj živeti brez beliča.
Je blazen? Furman žene čez previse!
Je blazen? Furman žene čez previse!
Z voza letijo iveri, razpada,
ni daleč do grozljivega prepada,
v konjsko kožo bič vrezuje šmise*.
Zdi se, da se ne meni za odtise,
krvave kaplje mu prestreza brada,
a on, kot da prežema ga naslada,
ne vidi, da krog njega vse vrti se.
Pogleda še v okno tja k nevesti,
kjer vonjal rože rdeče je cvetoče,
pusti jermén se konjema otresti
in skoči. Tam, kjer najbolj je deroče.
Čez steno, kjer še kuščar ne gre lesti.
Izgine v reki. Le svoj mir še hoče.
* šmís - brazgotina (po dvoboju s sabljo, mečem)
Izgine v reki. Le svoj mir še hoče.
Hladi mu Sava smrtno bolečino.
Njegove sanje tonejo v globino,
v naročje mivkasto, pomirjujoče.
Iblajtar si otiplje čelo vroče.
Njegov vzklik odmeva v temino.
Obriše s solznih si oči skelino,
spusti mitninsko rampo stare koče.
Spominja se, ko z atom je razpredal,
pošten možak, nikoli srečelovec,
kot da v prihodnost modrec bi pogledal:
»Obup gre v smrt, konča ga baklonosec.
Pred njim je hodil, ki nam je povedal:
feralom se je pisal bridek konec.«
Magistrale
Feralom se je pisal bridek konec,
ugašal v peči ogenj je kovaški,
rudarjem zdravje so jemali jaški,
minil brodarjem je ta večji lonec,
adjunkti so zvonili zadnji zvonec,
nekdo je že na palici beraški,
imetja gredo roki bogataški,
v dlaneh vse večkrat se prepleta bronec.
Litija trudna leže spat. Boji se.
Iz krčem ni glasu, le Sava joče.
Tedaj pa konji narede kulise.
Iblajtar gleda, a verjeti noče.
Je blazen? Furman žene čez previse!
Izgine v reki. Le svoj mir še hoče.
Vir fotografije: shutterstock.com