Pogrešam jo. Pesem sem napisala, ko je spomladi svet ustavila epidemija in so domovi za ostarele prepovedali obiske.
Travnik
Rumeni in rdeči
veliki cvetovi,
pod njimi zgubljeno
kuštravo latje zelenih trav.
V popkih kakor krogle,
razprti kot dlani,
vabeči kot pladnji,
osuti kot škrbasta usta.
Igrajo se veselje,
stati in obstati,
gledajo v vrata
in pticam pod tihe peruti.
Ovijajo gležnje,
se pnejo prek kolen,
gubajo čez trebuh,
lezejo za upognjen hrbet.
Nihče ga ne ustavi,
travniškega plesa,
niti mrak v sobi
niti čas za spanje po spanju.
Vse sobe je napolnil
z vonjem po belilu,
pljuča love kisik,
možgani so zgubili misel.
Mater pod cvetjem zebe.
Zvleče ga čez glavo.
V temí ga zaliva,
da bo cvetje še, ko spet smem k njej.
V noči z dvajsetega na enaindvajseti oktober 2020 je utrujena zaspala. Dvanajst let prej, sedemindvajsetega februarja 2008, se je poslovil oče.
Vir fotografije: creativemarket.com